Ознака: #zlatiotrok #grešnikozel #narciskotstarš #čustvenamanipulacija #razdeljeniotroci #prepoznajmanipulacijo #travmaizotroštva #narcističnadružina #notranjiotrok #okrevanjepozlorabi

Narcis ne vidi otroka kot posameznika.
Ampak kot podaljšek sebe.
Kot orodje, s katerim nadzoruje, prikazuje sliko navzven ali kaznuje druge.

Otrok ni svobodno bitje.
Otrok je funkcija – za njegovo podobo, njegovo moč, njegovo maščevanje.

Kako se to kaže?

Otrok mora igrati popolnost – da starš izgleda dobro.

Njegova čustva so nepomembna – pomembno je, da “ne povzroča sramu”.

Starš ga uporablja za kaznovanje partnerja (“povej mami, kaj si slišal”).

Deli otroke: “dober” (ubogljiv) in “slab” (neodvisen).
Zlati otrok in grešni kozel

Narcistični starš pogosto razdeli otroke na dve vlogi:

Zlati otrok – tisti, ki izpolnjuje njegova pričakovanja, je ubogljiv, ga občuduje.

Grešni kozel – tisti, ki postavlja meje, razmišlja s svojo glavo, se upira.


Zlati otrok je “popoln” – dokler mu služi.
Grešni kozel pa nosi vso krivdo, je tarča kritike in izključevanja.

Ta razdelitev ustvarja sovraštvo, rivalstvo in dolgotrajne psihološke posledice – tudi v odrasli dobi.

Vzbuja krivdo: “Toliko sem naredil zate, ti pa tako.”
Najbolj boleče?

Narcis ne zna imeti rad.
Ampak zna uprizoriti ljubezen – ko je publika.
In zna uničiti otroka, če mu ta ne služi več.

Kaj otrok nosi naprej?

Občutek, da ni nikoli dovolj.

Strah pred avtoriteto.

Krivdo, kadar postavi mejo.

In pogosto – privlačnost do partnerjev, ki ga znova ranijo.

Zaključek:

Narcis ni nujno nasilen.
Lahko je nežen – a hladno preračunljiv.
In otrok to čuti.

In ko odraste, je naloga nas – da mu povemo:
to ni bila ljubezen. To je bila igra ega.