Nekaj dni nazaj me je moj 14-letni sin vprašal:
“Kdaj si začela piti kavo? Se spomniš, kakšen je bil občutek?”
Z nasmehom na obrazu sem mu povedala, da sem začela piti kavo v srednji šoli. Po pouku smo hodile s sošolkami v kavarne in pile kavo — predvsem zato, ker smo se tako počutile odrasle.
A sin je vztrajal: želel je slišati, kako sem se zares počutila ob svojem prvem požirku.
Med pripovedovanjem sem se, kot v nekem časovnem stroju, vrnila nazaj v otroške dni.
Pred očmi sem videla deklico — sebe — v isti starosti, kot jo ima zdaj on. Kuhala sem kavo za svojo nono, nona in še pet ali šest starejših ljudi. Previdno sem nosila pladenj s skodelicami in se trudila, da ne bi polila niti kapljice. Če mi je uspelo postreči kavo brez polivanja, so me starejši pohvalili. To je pomenilo, da bom nekoč dobra gospodinja, ki bo lepo skrbela za svojo hišo in družino.
Kasneje je moj starejši brat, talentiran za risanje, doma izdelal svojo tetovažno mašinico. Ljudje iz naše in okoliških vasi so prihajali k nam, jaz pa sem ves dan kuhala kavo za vse — kot v pravi kavarni, le da brez plačila.
Tako sem že zelo zgodaj spoznala vonj kave in njen pomen v družabnem življenju.
Začela sem jo piti šele v srednji šoli, ne iz potrebe, ampak iz želje po druženju.
Po vsaki kavi smo obračale skodelice, čakale, da se kavna usedlina posuši, in nato gledale, kakšne figure so se narisale. V vsaki družbi je bila ena “vedeževalka”, ki je iz skodelice brala prihodnost in ljubezenske težave.
Če je kdo v usedlini zagledal začetnico imena tvojega skrivnega ljubimca — takrat ni bilo dvoma, da ima ta res “posebne moči”.
Ko sem se poročila, sem kavo opustila. Nisem bila vajena piti kave sama.
Šele, ko sem med nosečnostjo imela nizek krvni tlak, mi je zdravnik svetoval eno jutranjo kavo.
Mož, ki prav tako ni pil kave, je zaradi mene začel piti z menoj — vsakič si je poleg kave privoščil še piškote in jih pomakal v skodelico, jaz pa sem se smejala in ga dražila, da si s tem pripravi zajtrk.
Danes je prav ta ritual — jutranja kava v tišini — moj najljubši trenutek dneva.
Takrat se v miru prebudim, se povežem sama s seboj in pripravim na vse, kar mi bo dan prinesel.
Nekaj dni nazaj me je moj 14-letni sin vprašal:
“Kdaj si začela piti kavo? Se spomniš, kakšen je bil občutek?”
Z nasmehom na obrazu sem mu povedala, da sem začela piti kavo v srednji šoli. Po pouku smo hodile s sošolkami v kavarne in pile kavo — predvsem zato, ker smo se tako počutile odrasle.
A sin je vztrajal: želel je slišati, kako sem se zares počutila ob svojem prvem požirku.
Med pripovedovanjem sem se, kot v nekem časovnem stroju, vrnila nazaj v otroške dni.
Pred očmi sem videla deklico — sebe — v isti starosti, kot jo ima zdaj on. Kuhala sem kavo za svojo nono, nona in še pet ali šest starejših ljudi. Previdno sem nosila pladenj s skodelicami in se trudila, da ne bi polila niti kapljice. Če mi je uspelo postreči kavo brez polivanja, so me starejši pohvalili. To je pomenilo, da bom nekoč dobra gospodinja, ki bo lepo skrbela za svojo hišo in družino.
Kasneje je moj starejši brat, talentiran za risanje, doma izdelal svojo tetovažno mašinico. Ljudje iz naše in okoliških vasi so prihajali k nam, jaz pa sem ves dan kuhala kavo za vse — kot v pravi kavarni, le da brez plačila.
Tako sem že zelo zgodaj spoznala vonj kave in njen pomen v družabnem življenju.
Začela sem jo piti šele v srednji šoli, ne iz potrebe, ampak iz želje po druženju.
Po vsaki kavi smo obračale skodelice, čakale, da se kavna usedlina posuši, in nato gledale, kakšne figure so se narisale. V vsaki družbi je bila ena “vedeževalka”, ki je iz skodelice brala prihodnost in ljubezenske težave.
Če je kdo v usedlini zagledal začetnico imena tvojega skrivnega ljubimca — takrat ni bilo dvoma, da ima ta res “posebne moči”.
Ko sem se poročila, sem kavo opustila. Nisem bila vajena piti kave sama.
Šele, ko sem med nosečnostjo imela nizek krvni tlak, mi je zdravnik svetoval eno jutranjo kavo.
Mož, ki prav tako ni pil kave, je zaradi mene začel piti z menoj — vsakič si je poleg kave privoščil še piškote in jih pomakal v skodelico, jaz pa sem se smejala in ga dražila, da si s tem pripravi zajtrk.
Danes je prav ta ritual — jutranja kava v tišini — moj najljubši trenutek dneva.
Takrat se v miru prebudim, se povežem sama s seboj in pripravim na vse, kar mi bo dan prinesel.
Preberi tudi v makedonščini:
Првата голтка спомен Кога мирисот на кафето се спојува со приказните од детството
VMESNI SVETOVI 