Veliko otrok narcističnih staršev se skozi življenje sprašuje: Zakaj je moj starš tak? Sem jaz kriv(a), da je bil(a) vedno nezadovoljen/na, kritičen/na ali oddaljen/na?
Odgovor je jasen – ne. Narcis se ne rodi, ampak nastane.
Kje se začne?
Narcistična osebnost ima svoje korenine v otroštvu. Otrok, ki ne dobi brezpogojne ljubezni in varnega sprejemanja, razvije globoko rano. Namesto da bi bil sprejet tak, kot je, je bil ocenjen, primerjan ali potisnjen v vloge, ki so ustrezale staršem.
Če je bil ves čas kritiziran, je razvil občutek manjvrednosti.
Če je bil pretirano povzdigovan zaradi dosežkov ali videza, se ni naučil, da ima vrednost kot oseba sama po sebi.
V obeh primerih otrok ni dobil izkušnje, da je ljubljen preprosto zato, ker obstaja.
Narcis kot odrasel
Ko tak otrok odraste, rana ostane. Odrasel človek z narcistično rano ves čas išče zunanje potrditve – aplavze, uspehe, pohvale. Navzven deluje močan in samozavesten, a znotraj je negotov in ujet v praznino. Potrebuje druge, da mu znova in znova dokazujejo njegovo vrednost.
Vloga otroka ob narcističnem staršu
Tu se pokaže boleča resnica: otrok narcističnega starša nehote prevzame nalogo, da zapolni praznino v staršu.
Otrok se nauči ugajati, da ne sproži starševih izbruhov.
Postane dosežkar, ker le tako dobi drobtinice potrditve.
Včasih prevzame vlogo “malega terapevta”, ki posluša in tolaži starša.
Glavna naloga otroka tako postane – da poskrbi za občutek ugodja svojega starša.
Ranjen starš – ranjen otrok?
Čeprav ranjen starš pogosto rani otroka, ni nujno, da ta rana postane dediščina. Ko otrok (kot odrasla oseba) spozna, da starševih ran ne more ozdraviti in da ni bil nikoli kriv za njihovo vedenje, lahko prekine krog.
Najpomembnejše sporočilo je:
Starševih ran ne moreš pozdraviti.
Svoje pa lahko zaščitiš.
In s tem preprečiš, da bi se bolečina prenašala naprej.
VMESNI SVETOVI 