Ознака: #poezija #Adolescence #družina #ljubezen #otroci

(navdihnjeno po filmu Adolescence na Netflixu)

Nekateri si jih močno želijo,
pa jih ne morejo imeti.
Srce prazno, roke brez teže,
vsak mesec upanje – in konec spet.

Nekateri jih imajo,
a so zabluzili.
Zlorabljajo, zanemarjajo,
otroci jim niso dar, ampak breme.

Nekateri bi jih radi,
a jim zdravje ne pusti.
Tablete, pregledi, vprašanja brez odgovorov,
telo reče ne, srce pa joka da.

Nekatere so zanosile po nesreči,
in jih niso mogle obdržat.
Abortus, zapuščenost –
odločitev, ki boli,
čeprav so jo sprejele v tišini.

So tudi take,
ki na svoje otroke gledajo ljubosumno,
jih tlačijo, sabotirajo,
ker jim nekaj manjka – pa ne otroku, njim.

Nekateri so jih izgubili prezgodaj.
Smrt, nesreča, usoda –
ime ostane, telo pa ne več.
In praznina se ne zapre nikoli.

Druge pa jih še imajo,
a jih več ne čutijo.
Stik izgubljen, besede ne tečejo,
kot da srce več ne najde poti.

In vsem tem zgodbam je skupno:
otrok – ni samoumeven dar.
Je klic, je bolečina, je milost,
in vsaka zgodba – drugačen obraz,
ki ga svet redko razume.


—

Preberi pesem v makedonščini:https://wp.me/pgtMfN-2w