Odnos z narcisom je kot čustveni cunami. Najprej pride zlato obdobje, ki te zaslepi – obdari te s pozornostjo, iluzijo prave ljubezni, občutek, da si našla svojo sorodno dušo. A kmalu pride resničnost: igre moči, hlajenje, umikanje, ignoriranje, manipulacije.
Prvi element, na katerem se zatakneš, je strah pred zapustitvijo. Narcis v tebi vzbudi občutek, da nisi dovolj dobra, da bo odšel, če se ne boš nenehno trudila. Zato vlagaš vase še več ljubezni, časa, potrpežljivosti – vse v upanju, da bo ostal. A ne glede na to, koliko daješ, nikoli ni dovolj.
Drugi element je jeza. Tvoja prizadetost in žalost se sčasoma prelevita v bes, ker ne vidiš hvaležnosti, niti osnovnega priznanja. Narcis pa svojo jezo nikoli ne izrazi odkrito – potlači jo, zbeži v molk, laži, igre žrtve. In tako ostaneš ti tista, ki si označena kot »preveč čustvena« ali »nora«.
Za vama se skriva še globlji razlog: nezadovoljene relacijske potrebe. Oboje vleče k ponavljanju starih ran – ranjene rane prepoznajo ena drugo. In prav zato ostaneš, čeprav veš, da te odnos uničuje: ker ti je domače. Domače je lahko tudi boleče.
Toda resnica je jasna:
Ostajati zaradi otrok je slab izgovor – z njim jim le prenašaš isto dediščino bolečine.
Nihče ne more spremeniti narcisa – ne ti, ne tvoja ljubezen, ne tvoja potrpežljivost.
Edina rešitev je odhod.
Šele ko se odmakneš, se lahko začne zdravljenje. Takrat pride najtežji del – soočiti se s praznino, strahom, bolečino in svojo lastno ranljivostjo. A prav tam, v tej praznini, se začne integracija: spoznanje, da si vredna ljubezni, da si sposobna poskrbeti zase, da tvoja vrednost ne temelji na narcisu.
Pot je dolga, naporna in boleča. A na koncu prinese nekaj, česar ti narcis nikoli ni mogel dati: mir, moč in resnično ljubezen do sebe.
In ko enkrat preživiš narcistični cunami, ne samo da lahko okrevaš – nikoli več ne boš želela stopiti v tak ocean. 🌊✨
VMESNI SVETOVI 